Sem Alicia Peljhan, ženska, ki ljubi besede. Sem mati dveh otrok. Radovedna temnolasa škorpijonka, ki zvedavo opazuje svet okoli sebe in vpija njegove lepote vase.
Sem oseba, ki rajši posluša kot govori. Oseba, ki ima rada vajeti svojega življenja v svojih rokah. Življenje vidim kot dolg hodnik, prepoln vrat novih priložnosti. Od nas je pa odvisno, ali bomo zbrali pogum in odprli nova vrata ter stopili v ponujeno priložnost.
Popolna predanost in prvinska ljubezen, se izražata skozi moje pisanje. Tu se izgubim v neomejenem svetu karakterjev, protagonistov, scen, dogajanj in se prepustim domišljiji. Tu meje ne obstajajo, to je svet brez pravil, brez ovir … to je svet, kjer sem jaz zares lahko jaz v vsem svojem blišču v mnoštvu različnih karakterjev in doživetij. Prelepi svet domišljije.
Pisati sem začela že zelo zgodaj. Ustvarjati sem pričela že v osnovni šoli.
Spomnim se tistega veličastnega občutka, ki me je prevzel, ko nas je učiteljica v prvem razredu odpeljala v šolsko knjižnico. Tako majhna sem se počutila med vsemi tistimi dolgimi policami, ki so se šibile pod težo knjig. Vedoželjno in z otroškim zanosom sem se zapodila v objem skrivnostnega in neskončnega sveta knjig. Vsak dan sem domov nosila nove »bukve« in jih vsa navdušena in radovedna požirala. Vsak prosti trenutek sem preživela s knjigo. Mama me je po navadi našla v šolski knjižnici, kako v zadnji vrsti sedim na tleh in berem. Obsedenost s knjigami se je nadaljevala v srednji šoli. No, takrat so se pričele dogajati stvari, ki so počasi spreminjale moje življenje, mišljenje, dojemanje. Zatekla sem se v pisanje pesmic. Vse manj sem brala, vse več pisala. Pisanje me je sproščalo in tolažilo, bilo mi je kot vrsta psihoterapije. Pisanje besed, stavkov, odlomkov, spisov, pesmic, kratkih zgodbic, slednjič pa romanov, mi je predstavljalo relaksacijo, osvoboditev in beg. Beg pred realnostjo, beg v svet domišljije, kjer sem lahko hkrati kreatorka in opazovalka dogajanja. S poezije sem kmalu prešla na prozo. Pisala sem krajše zgodbe, ki so zdravile mojo ranjeno dušo in mi dajale upanje. In tako so se pričeli rojevati zametki romanov. Prvi, drugi in tretji. Zgodbe so vznikale, osebe so oživele, doživljale, čutile, postale del mene.
Pisalo se je leto 2001, ko sem si na glas priznala, da pa tole mešanje besed, vendarle pomeni več kot le slednje. Rodila se je želja, podeliti napisano z drugimi.
Vendar … vedno se tako začne, kajne? Z vendar. Dogodile so se raznorazne zgodbe v realnem življenju. Kar nekajkrat sem se preselila, blagoslovili sta me dve prekrasni deklici, ter ne nazadnje, preselila sem se v drugo državo.
11. 10. 2001 je bil spočet moj četrti, a prvi izdan roman z naslovom Nemirni srci, ki sem ga s presledki pisala več kot 16 let. V teh letih se je roman spreminjal, zorel in oblikoval v krasno enostavno, a hkrati zapleteno zgodbo različnih karakterjev, ki vsak zase iščejo zadovoljitev, srečo, ljubezen in prostor pod širnim soncem. Trenutno nastaja njegovo nadaljevanje oziroma drugi del romana Nemirni srci.
Danes živim in ustvarjam v Celovcu v Avstriji ob dveh prekrasnih hčerkicah.
Nemirni srci 