Ljubljana, okt.2018

Kot prvo, bere se kot življenje samo, brez umetnih olepšav. Trpkost. Iskrena ljubezen, strastna ljubezen. Bolečina, ki jo začutiš v svoji duši. Kar kažeš navzven lahkotno prikriješ, globino občutkov pa potiskaš v svojo eksistenco, ki te nezavedno spremlja, kot neskončna nitka, ne more je pretrgati niti čas, ki nezadržno teče.

Odlično si povezala preplet dogodkov med seboj. Želiš, da ne zaključim zgodbe, vedno znova me pritegne in na koncu me posrka v vso realnost, ki jo hkrati objemajo ljubkovanja, pristnost, nepokvarjenost, predvsem pa čistost same ljubezni.

Ob branju sem neskončno uživala v razkošju ljubezni. Ker jo v resnici doživljam, natančno si jo opisala z vsemi opojnostmi. Samo tisti, ki jo v sebi doživi, jo lahko tako opiše. Na koncu sem pa jokala kot dež, kot da bi sočustvovala z glavno junakinjo. Ampak »po dežju vedno posije sonce«. Kadar ljubiš, je v tebi vedno sonce. Zato vedno sebe postavi na prvo mesto.

Estoy feliz de verte.

Monika G.